»Ne morem se otresti misli, kaj bi bilo, če ... bi se vse izšlo še pravočasno. Na žalost nam usoda ni vselej naklonjena, k sreči pa imajo nekatere grenke zgodbe tudi svojo slajšo in vedrejšo plat, na katero me bo poleg igralčevega glasu, enega izmed najbolj prepoznavnih glasov na splošno, ki bo vsaj za hip znova zaživel v knjižnem dodatku, spominjal njegov vselej živ, iskriv in svetlikajoč pogled, s katerim me je meril med mojimi občasnimi obiski na njegovem Kodeljevem.«

»Ne le ustanovil, z lastnimi rokami sem ga postavil.«

»Oba sva, izgleda, optimista glede politike. 40 let si misliš, da bo bolje, potem greš v pokoj in misliš, da bo bolje, še zdaj mislim, da bo bolje.«

»Za konec je Murenc izrazil hvaležnost, da je bil eden zadnjih soigralcev Jurija Součka.«

»Otrok v meni je žalosten. Jurij Souček, 1929–2024.«

»Eden. Edini in večni. Glas otroštva naših otrok. Hvala, gospod Souček. Za vse. Počivajte v miru.«

»Ta knjiga je tako monotona, da postane komična: kadar koli mora razložiti neko Kunderovo dejanje, se Novák odloči, da ga bo prikazal kot negativca.«

»Optimist še lahko upa, da bo prišel čas, ko bo razprava o Milanu Kunderi premagala dolgotrajno nevrotično fazo.«

»Imam vtis, da ga nekateri Čehi, vključno z intelektualci, prvič, krivijo za svojo komunistično preteklost, in drugič, da je tudi po žametni revoluciji ostal popolnoma neviden.«